Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar pride Tolažnik, ki ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Izobčevali vas bodo iz shodnic; pride celo ura, ko bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu. To bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. To sem vam pa rekel, da se boste spominjali, da sem vam jaz povedal, ko pride ura za to.

Jezus pove učencem, da bodo pričevali o njem. Lahko se vprašamo od kod učencem ta sposobnost pričevanja. Odgovor je preprost. Nekaj let so bili del Jezusovega življenja in Jezus del njihovega. A za vse to potrebujejo Tolažnika. Jezus ve, da bodo njegovi učenci potrebovali moč za soočanje z nasprotovanjem njihovemu pričevanju.

Premislim. Tolažnikova naloga je, da nam pove in pokaže kdo je Jezus. Kadar se dogaja nekaj, kar ni v skladu z evangelijem, to ne more biti delo Duha. Kako in kje se v mojem življenju kaže delo Duha? Za kaj, kot Jezusov učenec, potrebujem Tolažnikovo pomoč, zagovarjanje, tolažbo in vse drugo?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: You Are Always With Me (Piano Version)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta je, ki me ljubi; a kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« Reče mu Juda, ne Iškariot: »Gospod, in kaj je, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?«

Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo mojo besedo spolnjeval; in moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in pri njem prebivala. Kdor me pa ne ljubi, mojih besed ne spolnjuje. Besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam razodel, ko sem bil pri vas. Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, pa vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

Imeti in spolnjevati. Jezus nas pozna in ve, da v globini srca ne bomo srečni, če ne bomo zapovedi, ki nam jih je dal tudi spolnjevali. Podobno kot je npr. premalo, kadar žena govori svojemu možu, da ga ima rada, a hkrati presliši njegove želje po večji količini skupaj preživetega časa.

Najpomembnejša tema tega svetopisemskega odlomka in našega odnosa z Bogom, je ljubezen. Zaradi ljubezni Jezus želi, da spolnjujemo njegove zapovedi. Iz Očetove ljubezni izvira prav vse in v njegovo ljubezen se vse vrača.

Učence zanima zakaj se želi razodeti jim, in ne svetu? Kakšno razodetje sploh pričakujejo? Bog se razodene v služenje, ponižnosti in ljubezni. To je vse.

Sveti Duh nam pomaga spomniti se. si predstavljamo življenje brez spominov? Kolikokrat prav potrebujemo spomine? V spominih so naše korenine, in hvaležen pogled na preteklost nas osvobaja za polno življenje v sedanjosti in ljubeče pričakovanje prihodnosti.

Nekaj časa še premišljujem ob odlomku iz Svetega pisma.

Kdaj, v čem in kako se razodevaš meni, Jezus?

Kako v svojem življenju spolnjujem tvoje zapovedi ljubezni?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Just Relax 

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce popusti ter zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce.

Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.

Ali današnji otroci še vedo, kdo je pastir? Eni vedo, drugim je treba razložiti. Podoba pastirja se je obdržala tisočletja, dandanes marsikje izginja, a Jezusovo sporočilo ostaja. On je naš dobri pastir. Njemu je mar. On ne želi, da nas karkoli poškoduje, kaj šele uniči. On nas pozna, življenje da za nas.

Kaj to pomeni zame?

Kako zaupen je moj odnos z Jezusom Kristusom, dobrim pastirjem?

Kakšen glas ima pastir, ki da zame vse, tudi svoje življenje?

Nekaj časa še premišljujem ob odlomku iz Svetega pisma. V srcu poskušam slišati ta glas mojega dobrega pastirja. O čem mi govori? Kaj mi pove?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-Fd

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,22-29)

Drugi dan se je množica, ki je stala onkraj morja, zavedela, da je bil tam en sam čoln, da pa Jezus s svojimi učenci ni bil stopil v čoln, ampak da so se bili njegovi učenci sami odpeljali. Pripluli pa so drugi čolni iz Tiberije v bližino kraja, kjer so bili jedli kruh po Gospodovi zahvali. Ko je množica videla, da tam ni Jezusa in ne njegovih učencev, so stopili sami v čolne, šli v Kafarnáum in Jezusa iskali. Našli so ga onkraj morja in so mu rekli: »Učenik, kdaj si semkaj prišel?«

Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.« Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

Pred enim dnevom je množica ob morju jedla kruh in ribe, ki jih je zanjo pomnožil Jezus. Zaradi tega znamenja so ga želeli postaviti za kralja, a to ni bila tudi Jezusova želja, zato se je umaknil na goro. Želja po Jezusovih darovih je bila tako močna, da so se vsi skupaj odpravili iskat Jezusa.

V Kafarnaumu jim Jezus poskuša povedati kakšen kruh naj iščejo. Kruh, ki daje pravo življenje, je v tem, da prejmemo Božje darove. V teh darovih je ljubezen, ki je med Očetom in Sinom in Svetim Duhom. Brez ljubezni v naših odnosih je težko živeti, pa čeprav nam materialno nič ne manjka. Jezus želi samo, da bi živeli v takšnih odrešenih odnosih.

Kje iščem Jezusa in zakaj prav tam?

Kje iščejo Jezusa moji bližnji in zakaj prav tam?

Kaj je zame pravo življenje?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-Fd 

Tisti čas se je Jezus prikazal enajsterim in jim rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste, ki bodo verovali, pa bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, kače dvigali s tal, in če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«

Gospod Jezus je bil vzet v nebo, potem ko je z njimi govoril, in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in učili povsod; Gospod je delal z njimi in besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.

Jezus se prikaže enajstim apostolom. Dvanajsti manjka. Niti za najbližje osebe ni nujno, da ostanejo z nami. Za te, ki ostanejo, Jezus želi, da ponesejo njegovo ljubezen drugim. V drugi postaji križevega pota v Koloseju smo letos slišali družino, ki je šla v misijone pred skoraj desetimi leti, ker jim ni zadoščala lastna sreča. Kam se bomo odpravili mi, kako nam ne bo mar le za lastno srečo, ampak bi se v največjem zaupanju v Božjo previdnost odpravili oznanjat z vero, da je Bog tisti, ki daje moč.

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Piano moment, http://pixabay.com/music/solo-piano-piano-moment-9835/

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,8-15)

Tisti čas so žene hitro odšle od groba in so tekle, da bi sporočile njegovim učencem. In glej, Jezus jim pride naproti in pravi: »Pozdravljene!« One pristopijo, mu objamejo noge in ga molijo. Tedaj jim Jezus reče: »Ne bojte se! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.«

Ko so bile še na potu, so nekateri stražniki dospeli v mesto in so velikim duhovnikom naznanili ves dogodek. Ti so se s starešinami zbrali, se posvetovali in nato dali vojakom mnogo denarja z naročilom: »Recite: ›Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.‹ Če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pregovorili in bomo naredili, da boste brez skrbi.« Ti so vzeli denar in so storili, kakor so bili naučeni. In razširila se je ta govorica med Judi do današnjega dne.

Žene niso več čutile strahu. Čutile so, da se je zgodilo nekaj veličastnega, zato se je ta strah spremenil v radost, ki je še polna trepeta in neodgovorjenih vprašanj. Vstali Jezus jih je pozdravil in pozdravlja tudi mene, tako kot je pozdravil žene: Pozdravljen! Pozdravljena!

Pošilja me v Galilejo. Kaj je zame Galileja ali mogoče celo kdo so zame Galileja? Komu naj oznanim, da je Jezus vstal in kako naj to storim?

Jezusovo vstajenje je bilo nevarno velike duhovnike in starešine. Ko opazujem današnjo družbo razmišljam, če ne bi bilo danes podobno? Ali Jezusovo vstajenje koga ogroža? Kaj npr. pomeni njegovo vstajenje ljudem, ki v življenju ne najdejo pravega smisla ali jim življenje nič ne pomeni? Tako kot se širijo laži, se širi resnica. Lahko se odločim in izberem resnico.

Še premišljujem ob odlomku iz Svetega pisma in se pogovarjam z Jezusom. O čem mi govori? Kaj se mu zdi pomembno za moje življenje?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: In The Garden –  final, http://pixabay.com/music/beautiful-plays-in-the-garden-final-13588/

Šest dni pred veliko nočjo je prišel Jezus v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki ga je

Jezus obudil od mrtvih. Napravili so mu tam gostijo in Marta je stregla, Lazar pa je

bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Marija je vzela funt dragocenega

olja iz pristne narde in je mazilila Jezusu noge ter mu jih brisala s svojimi lasmi, in

hiša se je napolnila z vonjem olja. Rekel je tedaj eden izmed njegovih učencev,

Juda Iškarijot, ki ga je pozneje izdal: »Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev

in razdalo ubogim?« Tega pa ni rekel, kakor da bi ga skrbeli ubogi, ampak ker je

bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je vanjo devalo. Jezus je rekel:

»Pusti jo, prihranila ga je za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med

seboj, mene pa nimate vedno.«

Velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišli so ne le zaradi Jezusa, marveč

da bi videli tudi Lazarja, ki ga je bil obudil od mrtvih. Sklenili pa so veliki

duhovniki umoriti tudi Lazarja, ker je mnogo Judov zaradi njega odhajalo in

verovalo v Jezusa.

Na gostiji, kjer praznujejo Lazarjevo obujenje od mrtvih, se Jezus pripravlja na

svoje vstajenje. Marija ga odišavi za trpljenje, ne da bi vedela kako strašni dnevi so

pred Jezusom in njegovimi učenci. Skrivnost in lepota tega dejanja je, da ljubezni

ni mar za ceno. Darovanjski ljubezni ni mar koliko kaj stane. Ne skrbi je preveč

zase, njena pozornost je usmerjena v Boga in njegovo voljo.

Komu namenjam svojo pozornost in kako se uresničuje moje darovanje?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Impro-D, s. Klara Jarc

Tisti čas je šel Jezus na Oljsko goro. Zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sedel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rečejo: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati, kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh.

Ko ga pa niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel; »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko so pa to slišali, so drug za drugim odhajali ven, počenši od najstarejših – in ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«

Jezus bo obsojen, ker nikogar ne sodi. Kako naj to razumem, kako naj to sprejmem?

Za trenutek ali več trenutkov se ustavim pri svoji grešnosti. Je moj greh razlog za obtoževanje samega sebe ali je vstopna točka za ljubezen. Bog namreč odpušča, podariti mi želi svojo ljubezen. Skrivnost naše vere je, da Bog umre in nas odreši. Ni prvo moje kesanje, ampak to, da mi je Božje odpuščanje. V srcu čutim kesanje, ko gledam Vsemogočnega Boga, ki da zame svoje življenje na križu.

Zberem se, predstavljam si dogajanje v templju. Kaj me najbolj pritegne, kaj vidim, kaj vonjam, česa se dotikam? Sem bolj opazovalec in vstopim aktivno v te odnose.

Predstavljam si, da držim kamen v roki? Kakšni občutki me navdajajo?

Predstavljam si, da sem žena, ki čaka, da bo vanjo priletel prvi kamen? Kakšni občutki me navdajajo?

pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-G

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 4,43-54)

Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok

nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse

vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku.

Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino.

Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je

Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi

njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne

vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi

tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel

besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel.

Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal

jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je

pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel:

›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je

Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo.

Tvoj sin, živi. Kaj drugega pomeni zares živeti, če ne verovati v ljubezen, s katero

Oče ljubi Sina. Za tega moža postane ljubezen življenje, ker veruje. Njegova vera je

neomajna, ne postavlja podvprašanj, ne dvomi. Veruje, še preden vidi znamenja in

čudeže. Veruje, da Oče ljubi Sina in da Sin zmore delati čudeže prav zaradi Očetove

ljubezni.

Ko pogledamo naše človeške odnose vidimo, da so otroci, ki čutijo očetovo ljubezen

in podporo, pogumni in se laje soočajo stiskami. To je dediščina, ki jo ponesemo s

seboj v odraslost.

Kako je z mojo vero? Kakšna je? Potrebujem znamenja in čudeže, da verujem ali

verujem brezpogojno?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-D

Ponedeljek, 21. marec 2022

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,24-30)

Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«

Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

Kako sprejemam Jezusa? Kot Boga, ki naj ga najprej poslušam, ali kot Boga, za katerega želim, da bi poslušal samo mene?

Katerih Jezusovih besed ne želim slišati? Me morda vabi k čemu, kar je zame preveč? Me morda vabi naj stopim ven iz svoje cene ugodja, a se mi zdi, da je cena previsoka in tega ne želim?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-D