Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.

Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

Najprej si predstavljajmo Jezusa, ki se zaradi Janezove smrti z bolečino v srcu umakne v čolnu. Kaj slišimo, kaj vidimo? Poskušajmo začutiti njegovo hrepenenje po pogovoru z Očetom v samotnem kraju. 

Še enkrat prisluhnemo prvemu delu tega odlomka: Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase.

Jezus žaluje, umakne se v molitev, in se iz molitve vrne k ljudem, ki ga potrebujejo.

Učencem da vedeti, da jih potrebuje, čeprav najprej ne vedo kako naj mu pomagajo. Nemoč. Potem samo delajo, kar jim naroča. Jezusovo sočutje je tisto, ki premaga strahove in občutke nemoči. Ljudem bo pomagal, to je njegovo poslanstvo, in posledično poslanstvo učencev. Njegova pomoč je zmeraj tako obilna, da presega osnovne potrebe. Ljudje niso zmogli vsega pojesti. Kar je ostalo, so lahko odnesli domov.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba:

Impro-aC, s. Klara Jarc

Talking people

Waves and tears

Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Dejala sta mu: »Moreva.« Rekel jima je: »Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« Ko je drugih deset to slišalo, so se razjezili nad bratoma. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Žena, ki bo v nadaljevanju deležna kritike zaradi svoje geste, vendarle razmišlja tako, kot razmišlja mati. To stori iz ljubezni, čeprav se motijo tako ona kot njena sinova. »Ne vesta, kaj prosita«, pravi Jezus. Pogosto pozabljamo, da je Jezusova pot pot križa. Ko smo z Jezusom na poti, smo vedno na poti križa. Njegova pot ni pot slave! Je pot ponižanja, zasramovanja, izničenja, sestopanja, služenja… »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Pogosto se nam zdi, da smo dosegli cilj, ko dosežemo nek položaj v Cerkvi. Mislimo, da smo takrat Jezusu blizu. Ne gre samo za skušnjavo duhovnikov ali redovnikov, tudi laiki lahko padejo vanjo: ko nekdo postane zborovodja cerkvenega pevskega zbora, ko mu je zaupanja skrb za krašenje župnijske cerkve ali ker je uspešen animator na oratorijih … Naša vrednost pa ni v položaju, ki ga zasedam. Cilj ni uspeh, kot ga vidi svet. Naš cilj je nenehno spreobračanje.

Zadnje mesto pomeni, da vse v svojem življenju pojmujemo kot služenje in ne kot moč ali oblast. Naša misel naj gre v smer kaj narediti za drugega in ne kako drugega uporabiti. Kdor hoče biti prvi, se bo odrekel svojemu prvemu mestu in takrat bo res prvi.

Jezus, križ me spremlja tudi v tem tednu. Če se mu upiram, me premaguje. Če ga sprejmem in nosim s teboj, postane lahek. V tednu, ki je pred menoj, se želim odpovedati svojim težnjam in prepoznavati tvojo navzočnost tudi v težavah, v stvareh, ki se mi upirajo, v vsakdanu.

Gospod, hvala, ker si z menoj. Naj me razne ambicije ne oddaljijo od tebe. Naj se ti pustim najti v tem trenutku. Pomagaj mi, da bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

Iz svetega evangelija po Mateju

Tedaj so Jezusa ogovorili nekateri izmed pismoukov in farizejev in so rekli: »Učenik, radi bi videli znamenje od tebe.« Odvrnil jim je: »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; spokorili so se namreč na Jonovo pridigo, in glejte, več kot Jona je tukaj! Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; prišla je namreč s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več kot Salomon je tukaj!«

Že nekaj dni ob branju 12. poglavja Matejevega evangelija spremljamo, kako narašča napetost med Jezusom na eni strani in farizeji ter pismouki na drugi. Mnogo znamenj je že storil, pa ga niso prepoznali. Namesto usmiljenja in dobrote so videli kršitev sobote. Namesto delovanja Boga je bil po njihovem prepričanju na delu Belcebub, hudič. Bili smo tudi priča temu, kako so skrivaj sklenili Jezusa umoriti.
Danes pa ti možje odkrito pristopijo k njemu in mu izrazijo nezaupanje. “Učitelj, radi bi videli znamenje od tebe.” To nezaupanje izvira iz njihovih zakrknjenih src.
Prosim Gospoda, da odstrani iz mojega srca zakrknjenost.
Gospod, ne daj, da bi te gledal, pa ne videl. Ne daj, da bi vedno hotel videti več ali nekaj drugega.

Jezus, farizeji in pismouki so zahtevali znamenje od tebe, spregledali pa so, da si znamenje ti sam. Ti si Emanuel, Bog z nami, ki si prišel, da razodeneš bližino Očeta.
Kaj pa jaz iščem? Boga, ki nam bo nekaj dal, od katerega bomo imeli neko korist? Ali iščem Boga, ki je moj Oče? Kaj si zares želim?
Premislim, kakšna so moja iskanja in najgloblja hrepenenja. Prebujam željo po srečanju z Očetom, ki edini lahko poteši moja najgloblja hrepenenja. Prebujam željo po tem da bi ga sprejel kot svojega sopotnika in spremljevalca.

»Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona.” pravi Jezus. Te besede na prvi pogled zvenijo grobo in kot zavrnitev. A razmislimo, kaj pomeni Jonovo znamenje? Komu je dano? Kdo bi ga lahko razumel?

Jezus farizeje spomni na Ninivljane, ki so se spreobrnili po Jonovi pridigi. Njegova pridiga se je glasila: “Še 40 dni in Ninive bodo pokončane!” Je mogoče, da bi vse mesto ganile njegove besede? Kako da jih niso vzeli le kot floskule ali hladen moralizem? Ne dvomim, da so bili pred njim v Ninivah že drugi preroki ali modri možje, ki so prihajali s podobnim oznanilom kakor Jona. Nemogoče je, da bi jih, grešni kot so bili, prepričale njegove besede same na sebi. Kaj je torej v resnici prepričalo Ninivljane? Jona je postal prepričljiv po svojem  čudežnem preživetju v trebuhu velike ribe. S tem mogočnim čudežem je dobil svojo avtoriteto.

Tudi Jezus ni bil edini učenjak svojega časa. O tem beremo v Apostolskih delih v Gamalielovih besedah. Ni bilo vsem samoumevno slediti njegovim besedam, četudi so se jim zdele dobre. Nekateri so potrebovali nekaj več. Jezus je vedel, da tako znamenje pride. Jona je bil v trebuhu ribe tri dni in tri noči. Jezusa pa bodo razodele velikonočne skrivnosti, skrivnosti svetega tridnevja, Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Te nas prepričajo v njegov nauk, če ta sam po sebi ne ogreje našega srca.

Jonovo znamenje je torej znamenje za zakrknjena srca, za tiste niso mogli verovati zgolj besedam. Jonovo znamenje je izraz velikega Božjega usmiljenja. Jezus je vedel, da bodo velikonočne skrivnosti mnogim pomagale odpreti svoja srca zanj.
Zahvalim se za vero, ki mi je dana in prosim, da bi jo vedno ohranjal in poglabljal. Na tem mestu prosim za tiste, ki ne verujejo. Gospod, pošlji jim Svetega Duha, da te prepoznajo po skrivnostih velike noči.

Iz svetega evangelija po Janezu

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik.  Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu.  Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.  Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.  Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.  V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«

»Ostanite v meni in jaz v vas!«

Jezus nas tudi danes vabi, da bi ostajali v Njem. Da bi zajemali iz studenca, ki ne usahne in bili zakoreninjeni v Ljubezni, ki ne mine. Svetopisemski odlomek nam spregovori o Očetu, ki skrbi za svoj vinograd, za trto, za mladike, za obrezovanje, ki daje dober sad.

Spomnim se, kako sem v času neke preizkušnje opazovala vinsko trto, ki so jo takrat pravkar obrezali. Na prvi pogled se človeku zdi nemogoče, da bi se tako močno obrezana trta lahko obrasla in obrodila sad. In vendar ga. Dobro je spominjati se te podobe iz narave, ohranjati zaupanje in hoditi v veri. Dovoliti Očetu, da z obrezovanjem prečisti naša srca, ki se tolikokrat želijo nasloniti na lastne moči, ideje, znanja, na človeka, na strukture, na gotovosti našega vsakdana.

Hvala ti, Gospod, ker nas nežno, a vztrajno vabiš, da ba bi ostajali v Tebi. Vabiš, da se ne prestrašimo naših omejenosti in resničnosti stavka, ki pravi, da brez tebe ne moremo ničesar storiti. Učiš nas, naše uboštvo polagati v tvoje roke. Ne z zamorjenostjo in žalostjo, temveč z veseljem in hvaležnostjo, da smo kot mladike del tvojega telesa. Ti ki si resnična vinska trta, nam podarjaš sok življenja in daješ okus našim dejanjem. Našo nerodovitnost spreminjaš v rodovitnost, v lepoto, v tisti obilen sad, ki ga obljubljaš vsem, ki bodo ostali v tebi. Hvala ti, Jezus, za ta dar!

V tišini sedaj vsak zase poglejmo, na koga je pripeto moje življenje, moja mladika. Česa se oklepam? Kakšen okus in vonj ima moj odnos do ljudi, s katerimi se srečujem? Kje zajemam, ko se podarjam svoji družini? Kaj morda potrebuje obrezovanja?

Svoje življenje nato položim v Njegove roke, v roke vinogradnika, Očeta, ki si želi polnosti mojega življenja. Prosim ga za dar zaupanja, predanosti, za dar ostajanja v ljubezni Njegovega Sina.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Always With Me, Always With You (Main)

Ko je Jezus govoril, glej, pristopi neki načelnik, pade predenj in pravi: »Moja hči je pravkar umrla. Toda pridi, položi roko nanjo in bo živela.« Jezus vstane ter gre z njim in učenci ga spremljajo.

In glej, žena, ki je na krvotoku trpela dvanajst let, je pristopila od zadaj in se dotaknila roba njegove obleke. Mislila si je namreč: »Ako se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela.« Jezus se obrne, jo pogleda in reče: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je ozdravila.« In žena je bila zdrava od tiste ure.

Ko je tedaj Jezus prišel v načelnikovo hišo in videl piskače in razburjeno množico, je rekel: »Umaknite se, deklica namreč ni umrla, ampak spi.« Pa so se mu posmehovati. Ko pa je bila množica odpravljena, je vstopil, deklico prijel za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsej tisti deželi.

Kakšen glas je šel “po vsej tisti deželi”? So se ljudje čudili, so se zgražali, so se veselili? Kaj prebudijo ta Jezusova dejanja v našem srcu?

Ozdravljati bolne, obujati mrtve – najprej res lahko pomislimo na incident. Incident je lahko “nepričakovan, neprijeten dogodek, ki prekine normalen potek kakega dejanja, dela” ali “prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju, izgred”. Jezus je s svojim ozdravljenji in drugimi čudeži samo oznanjal nebeško kraljestvo, a sodobniki bi ga lahko mirno označili za izgrednika. Nekaj je zmotil, nekaj delal drugače, želel je, da bi ljudje živeli v pravem pomenu besede.

Za ženo sklepamo, da je imela težave z menstruacijo, in je zaradi tega veljala za nečisto. ni mogla v tempelj, ni se mogla poročiti, nihče se je ni smel dotakniti.  Jezus ji vrne zdravje, ne samo zdravje – življenje.

In načelnikova hčerka? Njena smrt pusti njo in starše brez življenja. Vemo, da največ bolečine prinese prav otrokova smrt. Sprašujemo se zakaj ni mogel dlje živeti? Zakaj tako hitro? Zakaj, zakaj, zakaj …

Pomembno je, da Jezus podari ženi, deklici in njunim bližnjim življenje. Še pred tem, ko sam premaga smrt, premaguje smrt pri drugih.

Premišljujmo kje mi v svojem življenju okušamo smrt. Imamo izkušnje bolezni in ozdravljenja? Predvsem pa se zazrimo v svoje srce in poglejmo kako močna je naša vera v Jezusa Kristusa, ki daje življenju prednost pred smrtjo. Kje si želimo biti bolj živi, bolj odrešeni?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Waves gentle med cu lake water

Epic Heart

Ko je Jezus videl okrog sebe mnogo ljudstva, je velel oditi na drugo stran jezera. In pristopil je neki pismouk ter mu rekel: »Učenik, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda. Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekdo drug izmed njegovih učencev mu je rekel: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus mu je pa rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.«

»Učenik, za teboj bom hodil, kamorkoli pojdeš.«
Gospod, prosim te za navdušenje, kakršno je imel pismouk, ki je pristopil k Tebi. V  začetku tega premišljevanja prebudi v meni hvaležnost za življenje in za poslanstvo, ki mi je dodeljeno.
V nekaj trenutkih premislim, kam vse me je v življenju Gospod že povabil in se mu zahvalim za to.

Zdaj se ozrem na pot življenja, ki je še pred menoj. Na njej me čaka poslanstvo, ki ga morda že slutim ali pa mi je še povsem skrito. Kakorkoli. Vem, da zanj drži, kar praviš: prišle bodo situacije, ko bomo kakor Ti brez mesta za počitek telesa in duha, brez pravega miru. A taka je pot s teboj, to je pot tvojega učenca.
Zato sedaj v molitvi Gospodu izročam vse, kar še prihaja, znano in neznano, in ga prosim za zvestobo v trenutkih suše in nemira.

»Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.«
Jezus v tem primeru gotovo ni govoril proti delom usmiljenja, kot sta skrb za umirajoče in pokopavanje mrtvih. Jezus se je ozrl v srčiko učenčevega vprašanja in v globino srca svojega učenca in njegovega očeta. Nekaj mrtvega je moralo biti v očetu, kar je branilo sinu, da bi svobodno hodil za Jezusom, za Njim, ki je Življenje samo.
Pogledam svoje življenje. Kaj je v njem mrtvega, brez življenjskega soka, nerodovitna mladika, ki le izčrpava trto. Je to morda kakšna moja navada? V prazno porabljen čas? Prazno brskanje med novicami po spletu?  Skrb, ki jo z nikomer ne podelim? Pogovor, s katerim odlašam? Kaj mi jemlje moči pri poslanstvu, za katerega sem poklican? Morda sem navezan na nerodovitne rutine preteklosti in zato niti zares ne prisluhnem glasu Duha, ki vabi na drugo žitno polje, tja, kjer prekipeva življenje ?
Prosim Svetega Duha, da prebudi v meni prava hrepenenja in me spodbudi k temu, da bi se ne oklepal mrtvih del.

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s tako boste sojeni, in s kakršno mero merite, s táko se vam bo odmerilo. Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa‹, pa je bruno v tvojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.«

Gospod, v svojih besedah na Gori si nas najprej povabil, da nate  preložimo vsako svojo skrb (za življenje, hrano in obleko) Na tebe, ki skrbiš celo za ptice neba in lilije na polju. Sedaj pa vabiš ali bolje kar zapoveš, naj tebi prepustimo še nekaj: sodbo bližnjega. Kajti edino ti si jo lahko vzameš nase. Edino ti poznaš vso resnico in vidiš v globine človeških src.
Daj mi, Gospod, zavest, da nisem sposoben soditi in obsojati.
Pogledam v svoje srce in se vprašam: Koga vse bi najraje sodil? V mislih Gospodu naštejem imena ljudi, ki jih iz dneva v dan priženem pred sodišče lastnega jaza. Naštejem jih in jih ob tem prepuščam v roke Gospodu.

“Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata?” Le zakaj imam potrebo, da proučujem drugega? Skupaj z Gospodom, mojim stvarnikom in odrešenikom, pogledam v svoje srce. Katero bruno je v njem? Katera skrb, nemoč, greh, razočaranje, obup …? Na vse to gledam z Gospodom. Zavedam se, da je On tukaj zato, da izdere to bruno, da ga zame nese na Kalvarijo. Vse to položim na oltar Božjega srca, da bom šel lažji v nov dan.

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega.«

Jezus nam poskuša približati moč odpuščanja v primerjavi z močjo maščevanja. Farizeji so imeli svojo razlago, ki bi naj poskrbela za pravičnost. Tistemu, ki ti je poškodoval oko, ne smeš poškodovati več kot eno oko. Tistemu, ki ti je izpulil zob, ne smeš izpuliti več kot en zob. Na ta način so preprečili divje maščevanje, ki gre čez vse meje.

A Jezus zaustavi tudi to. Želi, da damo še več, kar od nas zahtevajo. Želi, da bližnjih v njihovih zahtevah ne zavrnemo. Umetnost je slišati bližnjega, kada nekaj želi od nas. kakšne so njegove potrebe? Kako to, da je njegov ton glasu grob? In še in še …

Sveti Avguštin dobro ubesedi kako naj dajemo: »(Daj) vsakemu, ki te prosi, ne pa vse, kar te prosi, da boš mogel to, kar daš, dati častno in pravično«. Sami se odločamo kako in koliko bomo dali, ni treba dati vsega. na prvem mestu je čast in pravičnost.

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Romantic Violin Suite Main

Ko je Jezus videl množice, je šel na goro in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Začel jih je učiti: Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli, Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo Božji otroci. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili: veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih. Tako so namreč preganjali preroke, ki so bili pred vami.

V vsakdanjem pogovoru tu in tam še slišimo, da kdo reče: “Blagor tebi!” Blagor je v stari zavezi čestitka nekomu, ki je ali bo srečen. Jezus da blagru presežni pomen. Gregor iz Nise pravi: “Blaženost je … neizrekljivo in nedoumljivo dobro … tisto Edino, kar je vredno hrepenenja, vselej enako, neprestana radost, večna sreča, o kateri lahko izrečemo vse, kar moremo, a nismo o njej povedali nič vrednega”. Blagri kličejo vsakogar, tebe in mene, in obenem vsakomur kažejo njegovo nepopolnost. Kako to, da Jezus postavi blagre v sam začetek govora na gori? Zdi se, da z blagri odpre govor na gori in da so blagri tisti, ki odprejo naše srce za Boga.

Ustavimo se pri vsakem blagru posebej ali pri vseh. K čemu nas vabi Jezusov govor na gori?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc

Tisti čas so učenci rekli Jezusu: »Glej, zdaj očitno govoriš in ne pripoveduješ nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel iz Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite vsak v svoj kraj in zapustite mene samega. Vendar nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu boste imeli stisko; toda zaupajte, jaz sem svet premagal.«

Jezus vpraša učence če verujejo. Vživim se v Jezusa. Kako mu je, ko vidi, da učenci končno verujejo vanj? Ves čas, ko so bili skupaj, jim je želel odpreti oči, da bi vedeli kdo je. Pripovedoval jim je prilike, delal je čudeže, a njegovi učenci niso mogli dojeti, da imajo med seboj Boga. In jaz? Verujem? Če mi je Bog podaril dar vere, kako ga negujem?

Jezusa skrbi za učence. Pove jim, da se bodo razkropili, a on ne bo sam. Oče bo z njim. Želi, da bi imeli njegovi v njem mir. In če je On premagal stisko, jo bodo tudi njegovi. Vse to velja tudi zame. Tudi jaz sem njegov učenec, tudi jaz sem njegova učenka. Ne more biti drugače, kot da si delim usodo učencev, in hodim po Jezusovih stopinjah. Ne sam, ampak z Očetom. Verujem, da nisem sam, da je zmeraj z menoj Oče?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: You Are Always With Me (Piano Version)