Ta odlomek iz Evangelija po Luku spada v Jezusovo pot v Jeruzalem. Na tej poti Jezus poskuša z več prilikami razložiti učencem kdo on je. Eden od učiteljev postave preizkuša Jezusa. Ves čas so ga namreč poskušali dobiti kako krši Mojzesovo postavo, ne da bi spoznali in verovali, da je prav Jezus tisti prerok, ki ga je Gospod obljubil Mojzesu: “Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor tebe, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal”(5 Mz 18,18).

Iz svetega evangelija po Luku

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik, in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«

On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

Nauk te Jezusove pripovedi je kakšen? Naj bomo sočutni in dobri kot je Jezus Kristus sočuten in dober do nas. Ampak ali imamo sami to izkušnjo?

Jutri 4. oktobra se bomo spomnili zavetnika Frančiškovih redov in zelo velikega, a hkrati majhnega svetnika sv. Frančiška Asiškega. Nam, šolskim sestram, in drugim redovom ter laikom, ki nas je prevzel njegov način hoje Kristusom, ta dan veliko pomeni, in v nas prebuja  hvaležnost zanj. Če je kdo vedel kaj pomeni izkazovati ljubezen pomoči potrebnim, je bil to prav on. V zgodovinskem času, ko so se zdravi ljudje na vso moč izogibali gobavcem, in se bali gobavosti, je on stopil do gobavca in mu izkazal svojo naklonjenost in bližino. Ni šel mimo, tako kot ni šel mimo Samarijan.

Lahko se samo čudimo zakaj nas na Božji način delovanja spomni nekdo, ki mu tega sploh ne bi pripisali. V primeru te prilike Samarijan. Ko so Judje govorili o Samarijanih, je bilo podobno kot danes marsikateri Slovenec govori o Ciganih. Zato je pravo presenečenje, ko da Jezus za zgled Samarijana. Medtem, ko Judje študirajo in se tudi iskreno trudijo poznati postavo, ki jo je Bog dal Mojzesu, Samarijan naredi, kar je treba narediti. Pomagati! To njegovo dejanje v priliki je imelo tako močan pomen, da Samarijani še danes veljajo za usmiljene.

Sedaj si vzemimo čas za Boga in njegovo besedo in prisluhnimo kaj nam šepeta Sveti Duh. Kako naj ne ostanemo samo pri besedah in namenih? Komu naj izkažemo ljubezen? Morda prav tistemu, ki nam je najbolj nesimpatičen, ki nam ni ljub, ki nam povzroča težave, dela konflikte? Imamo dovolj materialnih stvari? Lahko nekaj od tega komu podarimo ali pa celo podarimo, čeprav nam kaj manjka?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Make me a channel of your peace

Iz svetega evangelija po Luku

Tedaj so Jezusovi učenci premišljevali, kateri izmed njih je največji. Jezus pa je poznal misli njihovih src. Vzel je otroka, ga postavil poleg sebe in jim rekel: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.«

Janez je odgovoril: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.«

Tedaj so Jezusovi učenci premišljevali, kateri izmed njih je največji.

Evangelij mi danes spregovori o drži, ki naj jo ima Jezusov učenec. Ta naj bo majhen, kakor otrok. Napuh nas odreže iz logike Božjega kraljestva. Ni možno razumeti Jezusovega sporočila, če nismo ponižni. Kdor se povišuje, kdor se uveljavlja na škodo drugih, kdor išče zase pomembna mesta, … ta ne more niti zaslutiti lepote evangelija.  Da bi nam Jezus to pojasnil, si pomaga z otrokom: Jezus je poznal misli njihovih src. Vzel je otroka, ga postavil poleg sebe in jim rekel: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.«

V drugem delu evangeljskega odlomka pa beremo: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.«

Nihče ne more prisiliti Božje milosti, da deluje samo tam, kjer mi mislimo, da mora delovati. Včasih deluje tudi zunaj naših okvirov in z veliko ponižnostjo jo moramo prepoznati, sprejeti in se za to zahvaliti Gospodu.

Gospod, danes me vabiš k majhnosti. Pomagaj mi, da te bom znal prepoznati v majhnih in preprostih ljudeh, v preprostosti vsakdana, in se ne bom oziral po visokih rečeh.

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo. Prosim ga, da bi postajal vse bolj njegov učenec. V hvaležnosti, da se zmorem videti tako, kot me vidi ljubeči Bog in v hvaležnosti, da me obkrožajo ljudje, v katerih prepoznavam Božjo navzočnost, prosim Gospoda: Pomagaj mi, da bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: impro-Fd s. Klara Jarc

Iz svetega evangelija po Luku

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Svetilke, ki jo prižge, nihče ne pokriva s posodo. Tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo. Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo. Glejte torej, kako poslušate! Kdor ima, se mu bo namreč dalo, in kdor nima, se mu bo še to vzelo, kar misli, da ima.«

Pred pravkar slišanim odlomkom je Jezus povedal in razložil priliko o sejalcu. Poslušala ga je velika množica. Vendar kdo od poslušalcev bo odprl srce za Božjo Besedo, jo sprejel kot dobra zemlja in bo obrodil sad?
Sedaj Jezus nadaljuje svoje povabilo. Prihaja z novo priliko. Pred nas postavi svetilko pokrito s posodo. Njen problem ni le to, da je nihče ne vidi (torej, da je nerodovitna), ampak tudi to, da bo pod posodo sama slej ko prej ugasnila. Jezus nas opomni, da imamo dve možnosti: ali svetimo drugim ali pa bo naš plamen slej ko prej ugasnil?
Jezus pravi: “Pazite vendar, kako poslušate!” Pazite vendar, kako globoko spustite Božjo Besedo? Ali ji dovolite, da se dotakne vašega življenja?
V kratki tišini pregledam teden, ki je za menoj in se skušam zavedati tega, kar mi je govoril Gospod, kam me je vabil: katere korake sva skupaj naredila, katerim pa sem se izognil.

Kaj sem spoznal ob pogledu na pretekli teden? Je Gospod vplival na kak moj korak? Sem bil zaradi Božje Besede v čem drugačen?
Zahvalim se Gospodu, če sem z odprtim srcem sprejemal  Njegove navdihe. Prosim ga odpuščanja, če sem spoznal, da sem namenoma ali po nemarnem kdaj preslišal Njegov glas?

Sem morda prepoznal, da moj plamen ugaša? Prav to je povabilo, da grem iz sebe k drugim, izpod posode na svetilnik. Svojo nemoč in zagrenjenost lahko razumem kot povabilo, da drugim prinesem oznanilo o Božjem kraljestvu.
Zato se zdaj ozrem v prihodnost in prosim Gospoda, da v meni prižge željo, da bi svetil drugim, še posebej tistim, ki v prostor šele vstopajo, ki so še krhki, ki potrebujejo zgled bližnjih, ki potrebujejo prav moj zgled, da bodo lažje odprli svoja srca Gospodu.
Sveti Duh, vodi me v tednu, v katerega sem vstopil. Odpri mi srce, da bom čuječ za tvojo Besedo, po kateri me boš vabil k dobrim odločitvam. Naj bom svetilka za tiste, ki jim po meni želiš razsvetliti pot življenja.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc

Iz svetega evangelija po Luku

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Svetilke, ki jo prižge, nihče ne pokriva s posodo. Tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo. Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo. Glejte torej, kako poslušate! Kdor ima, se mu bo namreč dalo, in kdor nima, se mu bo še to vzelo, kar misli, da ima.«

Pred pravkar slišanim odlomkom je Jezus povedal in razložil priliko o sejalcu. Poslušala ga je velika množica. Vendar kdo od poslušalcev bo odprl srce za Božjo Besedo, jo sprejel kot dobra zemlja in bo obrodil sad?
Sedaj Jezus nadaljuje svoje povabilo. Prihaja z novo priliko. Pred nas postavi svetilko pokrito s posodo. Njen problem ni le to, da je nihče ne vidi (torej, da je nerodovitna), ampak tudi to, da bo pod posodo sama slej ko prej ugasnila. Jezus nas opomni, da imamo dve možnosti: ali svetimo drugim ali pa bo naš plamen slej ko prej ugasnil?
Jezus pravi: “Pazite vendar, kako poslušate!” Pazite vendar, kako globoko spustite Božjo Besedo? Ali ji dovolite, da se dotakne vašega življenja?
V kratki tišini pregledam teden, ki je za menoj in se skušam zavedati tega, kar mi je govoril Gospod, kam me je vabil: katere korake sva skupaj naredila, katerim pa sem se izognil.

Kaj sem spoznal ob pogledu na pretekli teden? Je Gospod vplival na kak moj korak? Sem bil zaradi Božje Besede v čem drugačen?
Zahvalim se Gospodu, če sem z odprtim srcem sprejemal  Njegove navdihe. Prosim ga odpuščanja, če sem spoznal, da sem namenoma ali po nemarnem kdaj preslišal Njegov glas?

Sem morda prepoznal, da moj plamen ugaša? Prav to je povabilo, da grem iz sebe k drugim, izpod posode na svetilnik. Svojo nemoč in zagrenjenost lahko razumem kot povabilo, da drugim prinesem oznanilo o Božjem kraljestvu.
Zato se zdaj ozrem v prihodnost in prosim Gospoda, da v meni prižge željo, da bi svetil drugim, še posebej tistim, ki v prostor šele vstopajo, ki so še krhki, ki potrebujejo zgled bližnjih, ki potrebujejo prav moj zgled, da bodo lažje odprli svoja srca Gospodu.
Sveti Duh, vodi me v tednu, v katerega sem vstopil. Odpri mi srce, da bom čuječ za tvojo Besedo, po kateri me boš vabil k dobrim odločitvam. Naj bom svetilka za tiste, ki jim po meni želiš razsvetliti pot življenja.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc

Ko je Jezus končal vse svoje besede pred poslušajočim ljudstvom, je šel v Kafarnaum. Pri nekem stotniku pa je bil na smrt bolan služabnik, ki mu je bil zelo drag. Ko je (stotnik) slišal o Jezusu, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in njegovega služabnika ozdravil. Ti so prišli k Jezusu in ga lepo prosili, govoreč: »Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je on sezidal.« Jezus je šel z njimi.

Ko pa že ni bil več daleč od hiše, je stotnik k njemu poslal prijatelje in mu sporočil: »Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da greš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi šel k tebi, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj, pravim, temu: ›Pojdi,‹ in gre; in drugemu: ›Pridi,‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stori to,‹ in stori.«

Ko je Jezus to slišal, ga je občudoval; in obrnil se je ter množici, ki ga je spremljala, rekel: »Povem vam, še v Izraelu nisem našel tolike vere.« In ko so se vrnili poslanci domov, so služabnika našli zdravega.

Kot lahko beremo v Svetem pismu, je bil Kafarnaum poseben kraj Gospodovega obiskanja. Mnogi so tam bili priče Jezusovega javnega delovanja. Mnogi deležni Besede, ki hrani, ozdravlja in vabi k spreobrnjenju.

Toda, kako v času milosti, ne ostati le nemi opazovalec velikih Božji del? Kako verovati in iz te vere tudi živeti? Ko je neki stotnik, ki je imel na smrt bolnega služabnika, prav v Kafarnaumu slišal za Jezusa, ni odlašal s prošnjo za ozdravljenje. Zaupal je in veroval, da Jezus lahko ozdravi njegovega služabnika. Kljub visokemu položaju in ugledu, ki ga je stotnik imel pri ljudeh, se ni čutil vrednega, da bi se sam srečal z Jezusom, niti to zanj ni bilo v ospredju. Za stotnika je bila pomembna ozdravitev njegovega bolnega služabnika, in za to ozdravljenje, je, kakor je veroval, zadostovala že sama beseda Jezusa Kristusa.

Poslušanje Besede torej vodi k zaupanju, zaupanje k veri, vera k predanosti in delom ljubezni. Brez preračunljivosti. V tej odprtosti, dialogu in zaupanju Gospod dela velike stvari. Ozdravlja in vodi k novemu življenju. Naj nam danes, ko obhajamo god Marijinega imena, prav ona izprosi milost poslušanja, zaupanja in darovanja. Naj nas Marijina vera vedno opogumlja v hoji za Gospodom.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Piano Moment

Jezus je šel v soboto v shodnico in je učil. Tam je bil človek, čigar desna roka je bila suha. Pismouki in farizeji so ga opazovali, če bo ozdravljal v soboto, da bi kaj našli, česar bi ga tožili. On pa je vedel za njih misli in je rekel možu, ki je imel suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Ta je vstal in stopil. Jezus jim je rekel: »Vprašam vas, če se sme v soboto storiti dobro ali húdo, življenje rešiti ali uničiti?« In ozrl se je po vseh naokoli ter mu rekel: »Stegni roko!« Ta jo je stegnil in roka je ozdravela. Navzoče pa je prevzela jeza in so se med seboj pogovarjali, kaj bi Jezusu storili.

Kateri je tisti zakon – farizeji so se opirali na zakone – na podlagi katerega si Jezus drzne ozdravljati v soboto? Ljubezen. Samo ljubezen. Glejmo Jezusa kako pride v shodnico, opazujmo hromega kako gleda Jezusa. Kaj zaznavamo v sebi? kaj doživljamo, ko se prepustimo opazovanju? Farizeji so Jezusa opazovali z namenom, da bi ga obtožili. S kakšnim namenom Ga opazujemo mi? Na kakšne zakone se opiramo mi v naših odnosih?

pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba:

Impro-aC, s. Klara Jarc

Iz svetega evangelija po Marku

Tisti čas je dal Herod prijeti Janeza in ga v ječi vkleniti zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, s katero se je bil oženil. Janez je namreč govoril Herodu: »Ni ti dovoljeno imeti žene svojega brata.« Herodiada ga je sovražila in bi ga rada umorila, pa ga ni mogla. Kajti Herod se je Janeza bal, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je varoval; kadar koli ga je poslušal, je bil v veliki zadregi, poslušal ga je pa rad. Prišel pa je ugoden čas, ko je Herod za rojstni dan napravil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom; vstopila je hči same Herodiade in plesala ter se prikupila Herodu in gostom. Tedaj je kralj rekel deklici: »Prosi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.« Celo prisegel ji je: »Kar koli me poprosiš, ti bom dal, do polovice svojega kraljestva.« Odšla je ven in rekla svoji materi: »Kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Glavo Janeza Krstnika.«

Zakaj se kristjani na poseben način spominjamo smrti mučencev? Ker je njihova smrt v resnici zmaga, velik uspeh. Bistvo njihovega uspeha pa ni v udarcih, ki so jih junaško prenesli, ampak v zaupanju Bogu do te mere, da so premagali vsako misel na obup in kakršnokoli težnjo po maščevanju.

Janez Krstnik si je veliko upal. Vedel je, da tvega. Poznal je zgodbe prejšnjih prerokov. Gotovo je pričakoval marsikaj. A navsezadnje ni umrl zaradi svojih ostrih in kritičnih besed. Herod, ki mu je največ očital, ga je celo varoval, kakor pravi evangelij. Tudi ni umrl neposredno zaradi tega, ker bi izvrševal svoje temeljno poslanstvo, to je pripraviti prostor Mesiju. Janez Krstnik je izgubil življenje po nadvse banalnem scenariju, za katerega so uporabili zavedenega otroka, mlado deklico.
Vživim se v zgodbo Janeza Krstnika.

Naj nam zgodba Janeza Krstnika pomaga v molitvi izročati Bogu svojo življenjsko zgodbo.
Dragi Jezus, kot Janez Krstnik sem tudi jaz kdaj v ječi. Moja ječa je morda žalost, stiska, nerazumevanje bližnjih, osamljenost. Moja ječa je morda delo, ki ga ne opravljam z veseljem. Jezus, nočem pozabiti, da si ti moj Odrešenik prav za te trenutke. Povabim te sedaj, da se mi pridružiš v moji ječi, kajti s teboj bo vse imelo smisel.

Janez Krstnik je bil zaprt, ker je pričeval za resnico, po krivem mu je bila odvzeta svoboda. Tej krivici se je pridružila še hujša.
Spomini mi uhajajo k podobni zgodbi starozaveznega očaka, Egiptovskega Jožefa. Prestal je mnoge krivice, a bila mu je dana milost, da je razumel Božji načrt. Ko je srečal brate, ki so ga pred leti prodali za sužnja, se ni zatekel k maščevanju, ampak je vzkliknil: “Bog me je poslal pred vami, da vam zagotovi ostanek v deželi, da vas ohrani pri življenju.”

Kako pa je z mojo krivico? Tisto, ki so mi jo v svoji hudobiji povzročili drugi? Ali pa je morda to bolezen, težka situacija, za katero menim, da ni prav, da jo prenašam?
Gospod, prosim te za vero v to, da si za vsako življenjsko resničnostjo na delu Ti, da nekje v ozadju raste nekaj dragocenega, da Ti nič ni ušlo iz rok … Tega morda ne opazim, še manj razumem. A daj mi milost, da verujem in sprejemam..
V naslednjih trenutkih prosim Gospoda za milost Njegovega pogleda na take življenjske situacije.

Ob koncu molitve se s prošnjo obrnimo na Janeza Krstnika in druge mučence. Naj nam izprosijo močno vero polno predanosti Kristusu, ki lahko vsako zlo obrne v dobro. Tako bo naše življenje v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Night Snow – Asher Fulero

Tisti čas je Jezus govoril: Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate ga prisega veže.‹ Slepci! Kaj je vendar več: dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem. Kdor priseže pri templju, priseže pri njem nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe. Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ›Če kdo priseže pri templju, ni to nič, če pa priseže pri tempeljskem zlatu, ga prisega veže.‹ Norci in slepci! Kaj je vendar več: zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? Govorite tudi: ›Če kdo priseže pri oltarju, ni to nič, če pa priseže pri daru, ki je na njem, in pri tistem, ki prebiva v njem. Kdor pa priseže pri nebu, priseže pri Božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem.

V današnjem evangeljskem odlomku beremo težke besede, ki jih Jezus namenja pismoukom in farizejem: Gorje vam … Ko to premišljujem, ne smem misliti le na pismouke in farizeje, ampak tudi in predvsem na hinavca, ki ga najdem v sebi, v nas, v naših družinah, v naših skupnostih, v naši Cerkvi, v današnji družbi.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.

Kako zaklepamo nebeško kraljestvo? Tako da prikazujemo Boga kot strogega sodnika, pri katerem ni prostora za usmiljenje. V Božjem imenu nalagamo pravila, ki nimajo nič skupnega z Božjimi zapovedmi. Tako izkrivljamo podobo nebeškega kraljestva in ubijamo željo po služenju Bogu.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe.

Včasih si tako vneto prizadevamo, da bi koga spreobrnili, a ne zato, da bi mu oznanili Dobro novico, ampak da bi postal po meri naših egoističnih okvirjev.

Obstajajo ljudje, ki prepotujejo morje in kopno, da bi privabili nove člane v svoje skupine, v svoje cerkve. Nekoč je Janez Jezusu rekel: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.« Cilj oznanjevanja ni, da bi ljudje postali del naše ekipe, ampak da bi ljudje imeli življenje in ga imeli v obilju.

Gorje vam, slepi vodniki … Kaj je vendar več: dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem. Kdor priseže pri templju, priseže pri njem in pri tistem, ki prebiva v njem. Kdor pa priseže pri nebu, priseže pri Božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem.

Logika učlovečenja je logika tistih, ki razumejo, da sta prostor in čas, torej konkretne situacije, v katerih živimo, priložnost, ki nam je dana za resnično češčenje Boga.

Katero od teh kritik Jezus namenja meni? Gospod, dobro je, da kdaj povzdigneš glas in me ošteješ z Gorje ti…, gorje vam … Skupaj s teboj sedaj gledam svoje življenje in se ti ne bojim priznati, da sem kdaj tudi jaz hinavec in slepi vodnik. V hvaležnosti, da mi to odkrivaš, se prepuščam tvojemu usmiljenju in ozdravljajočemu pogledu. Pomagaj mi, da bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: impro-Fd s. Klara Jarc

Iz svetega evangelija po Luku

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1, 39-54)

Ne prezrimo, kako poln veselja je prebrani odlomek. Če se postavimo v vlogo svetopisemskih žena, o katerih smo brali, v vlogo Elizabete in Marije, se zavemo, da niti ne more biti drugače. Izraelsko ljudstvo je stoletja pričakovalo Odrešenika. Sedaj pa sta prejeli razodetje, da bosta prav onidve priči tega velikega dogodka. Preprosti ženi, a izbrani, da bosta gledali velike reči.

Kaj pa mi? Imamo razlog za veselje? Se odrešenje tiče tudi nas? Morda si ne upamo reči, da ne, saj smo vendar verni, a prav tako morda v srcu čutimo, da se nas to dotika v manjši meri kot Marijo in Elizabeto. V resnici pa ni tako.  Ko je neka žena blagorovala Odrešenikovo mater in dojiljo je Jezus misel dopolni tako: “Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.”

Prisluhnimo še enkrat prvemu delu evangeljskega odlomka in bodimo pozorni na izraze veselja. Ob poslušanju se učimo ob njunem zgledu, da bi tudi mi znali v svoji notranjosti odkriti razloge za veselje v Svetem Duhu, saj je tudi nam oznanjena Božja Beseda, ki jo sprejemamo v svoje življenje.

Elizabeta nas je spomnila na to, kaj nam odpira srce za Gospoda, ki vstopa in s seboj prinaša radost in veselje do življenja: vera in predanost Gospodu.
Sedaj Gospoda prosimo za vero in da bi bila naša srca odprto Zanj. On nas lahko napolni s Svetim Duhom. Prosimo in ne nehajmo prositi, da On sam omehča naša srca.

Ob srečanju z Elizabeto je Marija zapela hvalnico Gospodu. Ne pozabimo na hvaležnost, ki odpira srce za Boga. V svojih mislih sestavimo moltev-hvalnico, v kateri po Marijinem vzoru slavimo Gospoda za Njegova velika dela.

Marija je bila vedno naravnana na Boga. Praznik Vnebovzete želi to še posebej poudariti. Priporočimo se ji, da nam pomaga k Bogu dvigati vse naše živeljenje. Priporočimo ji vse, kar ta hip nosimo v srcu: od svojih skrbi do tistega, česar se veselimo. Od uspehov do polomij življenja. Od nam dragih ljudi do tistih, ki so nam v breme … Vse ji izročimo s prošnjo, da nam s svojim zgledom pomaga živeti tako, da nas bo vse dvigalo k Bogu.

Kraljica Vnebovzeta, prosi za nas in nam pomagaj živeti življenje tako, da bo v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Ko so bili učenci z Jezusom v Galileji, jim je rekel: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke, umorili ga bodo in tretji dan bo vstal.« In zelo so se užalostili. Ko so prišli v Kafarnaum, so k Petru pristopili tisti, ki so pobirali davek dveh drahem, in so rekli: »Ali vaš učenik ne plačuje davka dveh drahem?« Odgovoril je: »Da!« Ko je pa vstopil v hišo, ga je Jezus prehitel z vprašanjem: »Simon, kaj se ti zdi, od koga jemljejo zemeljski kralji carino ali davek: od svojih sinov ali od tujcev?« Ker je ta odgovoril: »Od tujcev,« mu je Jezus rekel: »Torej so sinovi prosti. Da jih pa ne pohujšamo, pojdi k morju in vrzi trnek, in prvo ribo, ki se ujame, vzemi, ji odpri usta in boš našel novec statér; tega vzemi in jim ga daj zame in zase.«

Ob premišljevanju današnjega odlomka mi v ospredje prihajajo besede tujec, sin in pobiralec davka. Naša trgovska in preračunljiva miselnost namreč včasih težko sprejema logiko zastonjskosti Božje ljubezni. Boga pogosto zamenjujemo za tistega pobiralca davka, s katerim je dobro imeti čiste račune, sicer …

Toda kdo je zame nebeški Oče? Sem v odnosu do njega kakor tujec ali kot sin, kot hči?

Imam občutek, da z menoj ravna krivično, da me ne jemlje resno?

Bolj zaupam v to, da si moram njegovo naklonjenost pridobiti z držo pravičnosti ali preprosto sprejemam dragocenost tega, da sem ljubljeni Božji otrok, za katerega Oče ve, kaj potrebuje.

Plačati davek tega sveta. Komu ga plačujem in kakšen je ta davek, ki ga plačujem?

V komentarju danega svetopisemskega odlomka beremo, da je v Jezusovem času vsak Izraelec, ki je izpolnil 20. leto, moral plačevati za potrebe jeruzalemskega templja po dve drahmi na leto. Jezus ga je takrat plačal zase in za Petra. Toda resnični davek, je poravnav tudi zame in zate, ko je za vsakega od nas na križu daroval samega sebe, da bi iz greha prešli v življenje, iz sužnosti v svobodo, od tujca k sinu.

Prosimo za dar notranje svobode, da bi vsak dan znova zajemali iz studenca Žive vode kot dediči življenja in ne smrti. Kot tisti, ki nam, neglede na okoliščine, resničnega dostojanstva nihče ne more vzeti, saj smo po Kristusu in v Kristusu tudi mi sinovi in hčere enega Očeta.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: impro-aC, s. Klara Jarc