Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,8-15)

Tisti čas so žene hitro odšle od groba in so tekle, da bi sporočile njegovim učencem. In glej, Jezus jim pride naproti in pravi: »Pozdravljene!« One pristopijo, mu objamejo noge in ga molijo. Tedaj jim Jezus reče: »Ne bojte se! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.«

Ko so bile še na potu, so nekateri stražniki dospeli v mesto in so velikim duhovnikom naznanili ves dogodek. Ti so se s starešinami zbrali, se posvetovali in nato dali vojakom mnogo denarja z naročilom: »Recite: ›Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.‹ Če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pregovorili in bomo naredili, da boste brez skrbi.« Ti so vzeli denar in so storili, kakor so bili naučeni. In razširila se je ta govorica med Judi do današnjega dne.

Žene niso več čutile strahu. Čutile so, da se je zgodilo nekaj veličastnega, zato se je ta strah spremenil v radost, ki je še polna trepeta in neodgovorjenih vprašanj. Vstali Jezus jih je pozdravil in pozdravlja tudi mene, tako kot je pozdravil žene: Pozdravljen! Pozdravljena!

Pošilja me v Galilejo. Kaj je zame Galileja ali mogoče celo kdo so zame Galileja? Komu naj oznanim, da je Jezus vstal in kako naj to storim?

Jezusovo vstajenje je bilo nevarno velike duhovnike in starešine. Ko opazujem današnjo družbo razmišljam, če ne bi bilo danes podobno? Ali Jezusovo vstajenje koga ogroža? Kaj npr. pomeni njegovo vstajenje ljudem, ki v življenju ne najdejo pravega smisla ali jim življenje nič ne pomeni? Tako kot se širijo laži, se širi resnica. Lahko se odločim in izberem resnico.

Še premišljujem ob odlomku iz Svetega pisma in se pogovarjam z Jezusom. O čem mi govori? Kaj se mu zdi pomembno za moje življenje?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: In The Garden –  final, http://pixabay.com/music/beautiful-plays-in-the-garden-final-13588/

Šest dni pred veliko nočjo je prišel Jezus v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki ga je

Jezus obudil od mrtvih. Napravili so mu tam gostijo in Marta je stregla, Lazar pa je

bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Marija je vzela funt dragocenega

olja iz pristne narde in je mazilila Jezusu noge ter mu jih brisala s svojimi lasmi, in

hiša se je napolnila z vonjem olja. Rekel je tedaj eden izmed njegovih učencev,

Juda Iškarijot, ki ga je pozneje izdal: »Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev

in razdalo ubogim?« Tega pa ni rekel, kakor da bi ga skrbeli ubogi, ampak ker je

bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je vanjo devalo. Jezus je rekel:

»Pusti jo, prihranila ga je za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med

seboj, mene pa nimate vedno.«

Velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišli so ne le zaradi Jezusa, marveč

da bi videli tudi Lazarja, ki ga je bil obudil od mrtvih. Sklenili pa so veliki

duhovniki umoriti tudi Lazarja, ker je mnogo Judov zaradi njega odhajalo in

verovalo v Jezusa.

Na gostiji, kjer praznujejo Lazarjevo obujenje od mrtvih, se Jezus pripravlja na

svoje vstajenje. Marija ga odišavi za trpljenje, ne da bi vedela kako strašni dnevi so

pred Jezusom in njegovimi učenci. Skrivnost in lepota tega dejanja je, da ljubezni

ni mar za ceno. Darovanjski ljubezni ni mar koliko kaj stane. Ne skrbi je preveč

zase, njena pozornost je usmerjena v Boga in njegovo voljo.

Komu namenjam svojo pozornost in kako se uresničuje moje darovanje?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Impro-D, s. Klara Jarc

Tisti čas je šel Jezus na Oljsko goro. Zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sedel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rečejo: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati, kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh.

Ko ga pa niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel; »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko so pa to slišali, so drug za drugim odhajali ven, počenši od najstarejših – in ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«

Jezus bo obsojen, ker nikogar ne sodi. Kako naj to razumem, kako naj to sprejmem?

Za trenutek ali več trenutkov se ustavim pri svoji grešnosti. Je moj greh razlog za obtoževanje samega sebe ali je vstopna točka za ljubezen. Bog namreč odpušča, podariti mi želi svojo ljubezen. Skrivnost naše vere je, da Bog umre in nas odreši. Ni prvo moje kesanje, ampak to, da mi je Božje odpuščanje. V srcu čutim kesanje, ko gledam Vsemogočnega Boga, ki da zame svoje življenje na križu.

Zberem se, predstavljam si dogajanje v templju. Kaj me najbolj pritegne, kaj vidim, kaj vonjam, česa se dotikam? Sem bolj opazovalec in vstopim aktivno v te odnose.

Predstavljam si, da držim kamen v roki? Kakšni občutki me navdajajo?

Predstavljam si, da sem žena, ki čaka, da bo vanjo priletel prvi kamen? Kakšni občutki me navdajajo?

pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-G

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 4,43-54)

Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok

nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse

vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku.

Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino.

Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je

Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi

njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne

vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi

tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel

besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel.

Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal

jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je

pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel:

›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je

Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo.

Tvoj sin, živi. Kaj drugega pomeni zares živeti, če ne verovati v ljubezen, s katero

Oče ljubi Sina. Za tega moža postane ljubezen življenje, ker veruje. Njegova vera je

neomajna, ne postavlja podvprašanj, ne dvomi. Veruje, še preden vidi znamenja in

čudeže. Veruje, da Oče ljubi Sina in da Sin zmore delati čudeže prav zaradi Očetove

ljubezni.

Ko pogledamo naše človeške odnose vidimo, da so otroci, ki čutijo očetovo ljubezen

in podporo, pogumni in se laje soočajo stiskami. To je dediščina, ki jo ponesemo s

seboj v odraslost.

Kako je z mojo vero? Kakšna je? Potrebujem znamenja in čudeže, da verujem ali

verujem brezpogojno?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-D

Ponedeljek, 21. marec 2022

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,24-30)

Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«

Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

Kako sprejemam Jezusa? Kot Boga, ki naj ga najprej poslušam, ali kot Boga, za katerega želim, da bi poslušal samo mene?

Katerih Jezusovih besed ne želim slišati? Me morda vabi k čemu, kar je zame preveč? Me morda vabi naj stopim ven iz svoje cene ugodja, a se mi zdi, da je cena previsoka in tega ne želim?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-D

Ponedeljek, 14. marec 2022

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,36-38)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo.

In kako je usmiljen naš Oče? Mi bi odpustili nekomu, ki bi nam povedal, da mu je žal. Oče odpusti tistemu, ki mu je žal, in tistemu, ki mu ni žal. To je pravo usmiljenje, ki želi drugemu dobro ne glede na njegova dejanja. Zmoremo biti usmiljeni tako kot naš nebeški Oče?

Zmorem ne soditi?

Zmorem ne obsojati?

Zmorem oproščati?

Zmorem dajati?

Na tem je zgrajeno naše življenje z Bogom. To niso le štiri pravila, gre za način življenja.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-aC

Frančiškovi opomini 7

Znanju naj sledi dobro ravnanje

Apostol pravi: »Črka mori, duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Črka je ubila tiste, ki bi radi samo poznali besede, da bi jih ljudje imeli za modrejše od drugih ter bi si tako mogli pridobiti veliko bogastvo, ki bi ga dajali sorodnikom in prijateljem. Tudi tiste redovnike je ubila črka, ki nočejo slediti duhu Svetega pisma, marveč želijo bolj spoznati samo besede in jih razlagati drugim. Nasprotno pa oživlja duh Svetega pisma tiste, ki nobene črke, ki jo spoznajo in želijo spoznati, ne pridevajo telesu, marveč vse to z besedo in z zgledom pripisujejo Bogu, najvišjemu Gospodu, kateremu pripada vse, kar je dobrega.

Premišljevanje: iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,31-46)

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Forget, http://pixabay.com/music/beautiful-plays-forget-16026/