Iz svetega evangelija po Marku

Tisti čas je dal Herod prijeti Janeza in ga v ječi vkleniti zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, s katero se je bil oženil. Janez je namreč govoril Herodu: »Ni ti dovoljeno imeti žene svojega brata.« Herodiada ga je sovražila in bi ga rada umorila, pa ga ni mogla. Kajti Herod se je Janeza bal, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je varoval; kadar koli ga je poslušal, je bil v veliki zadregi, poslušal ga je pa rad. Prišel pa je ugoden čas, ko je Herod za rojstni dan napravil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom; vstopila je hči same Herodiade in plesala ter se prikupila Herodu in gostom. Tedaj je kralj rekel deklici: »Prosi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.« Celo prisegel ji je: »Kar koli me poprosiš, ti bom dal, do polovice svojega kraljestva.« Odšla je ven in rekla svoji materi: »Kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Glavo Janeza Krstnika.«

Zakaj se kristjani na poseben način spominjamo smrti mučencev? Ker je njihova smrt v resnici zmaga, velik uspeh. Bistvo njihovega uspeha pa ni v udarcih, ki so jih junaško prenesli, ampak v zaupanju Bogu do te mere, da so premagali vsako misel na obup in kakršnokoli težnjo po maščevanju.

Janez Krstnik si je veliko upal. Vedel je, da tvega. Poznal je zgodbe prejšnjih prerokov. Gotovo je pričakoval marsikaj. A navsezadnje ni umrl zaradi svojih ostrih in kritičnih besed. Herod, ki mu je največ očital, ga je celo varoval, kakor pravi evangelij. Tudi ni umrl neposredno zaradi tega, ker bi izvrševal svoje temeljno poslanstvo, to je pripraviti prostor Mesiju. Janez Krstnik je izgubil življenje po nadvse banalnem scenariju, za katerega so uporabili zavedenega otroka, mlado deklico.
Vživim se v zgodbo Janeza Krstnika.

Naj nam zgodba Janeza Krstnika pomaga v molitvi izročati Bogu svojo življenjsko zgodbo.
Dragi Jezus, kot Janez Krstnik sem tudi jaz kdaj v ječi. Moja ječa je morda žalost, stiska, nerazumevanje bližnjih, osamljenost. Moja ječa je morda delo, ki ga ne opravljam z veseljem. Jezus, nočem pozabiti, da si ti moj Odrešenik prav za te trenutke. Povabim te sedaj, da se mi pridružiš v moji ječi, kajti s teboj bo vse imelo smisel.

Janez Krstnik je bil zaprt, ker je pričeval za resnico, po krivem mu je bila odvzeta svoboda. Tej krivici se je pridružila še hujša.
Spomini mi uhajajo k podobni zgodbi starozaveznega očaka, Egiptovskega Jožefa. Prestal je mnoge krivice, a bila mu je dana milost, da je razumel Božji načrt. Ko je srečal brate, ki so ga pred leti prodali za sužnja, se ni zatekel k maščevanju, ampak je vzkliknil: “Bog me je poslal pred vami, da vam zagotovi ostanek v deželi, da vas ohrani pri življenju.”

Kako pa je z mojo krivico? Tisto, ki so mi jo v svoji hudobiji povzročili drugi? Ali pa je morda to bolezen, težka situacija, za katero menim, da ni prav, da jo prenašam?
Gospod, prosim te za vero v to, da si za vsako življenjsko resničnostjo na delu Ti, da nekje v ozadju raste nekaj dragocenega, da Ti nič ni ušlo iz rok … Tega morda ne opazim, še manj razumem. A daj mi milost, da verujem in sprejemam..
V naslednjih trenutkih prosim Gospoda za milost Njegovega pogleda na take življenjske situacije.

Ob koncu molitve se s prošnjo obrnimo na Janeza Krstnika in druge mučence. Naj nam izprosijo močno vero polno predanosti Kristusu, ki lahko vsako zlo obrne v dobro. Tako bo naše življenje v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Night Snow – Asher Fulero

Tisti čas je Jezus govoril: Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate ga prisega veže.‹ Slepci! Kaj je vendar več: dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem. Kdor priseže pri templju, priseže pri njem nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe. Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ›Če kdo priseže pri templju, ni to nič, če pa priseže pri tempeljskem zlatu, ga prisega veže.‹ Norci in slepci! Kaj je vendar več: zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? Govorite tudi: ›Če kdo priseže pri oltarju, ni to nič, če pa priseže pri daru, ki je na njem, in pri tistem, ki prebiva v njem. Kdor pa priseže pri nebu, priseže pri Božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem.

V današnjem evangeljskem odlomku beremo težke besede, ki jih Jezus namenja pismoukom in farizejem: Gorje vam … Ko to premišljujem, ne smem misliti le na pismouke in farizeje, ampak tudi in predvsem na hinavca, ki ga najdem v sebi, v nas, v naših družinah, v naših skupnostih, v naši Cerkvi, v današnji družbi.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.

Kako zaklepamo nebeško kraljestvo? Tako da prikazujemo Boga kot strogega sodnika, pri katerem ni prostora za usmiljenje. V Božjem imenu nalagamo pravila, ki nimajo nič skupnega z Božjimi zapovedmi. Tako izkrivljamo podobo nebeškega kraljestva in ubijamo željo po služenju Bogu.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe.

Včasih si tako vneto prizadevamo, da bi koga spreobrnili, a ne zato, da bi mu oznanili Dobro novico, ampak da bi postal po meri naših egoističnih okvirjev.

Obstajajo ljudje, ki prepotujejo morje in kopno, da bi privabili nove člane v svoje skupine, v svoje cerkve. Nekoč je Janez Jezusu rekel: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.« Cilj oznanjevanja ni, da bi ljudje postali del naše ekipe, ampak da bi ljudje imeli življenje in ga imeli v obilju.

Gorje vam, slepi vodniki … Kaj je vendar več: dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem. Kdor priseže pri templju, priseže pri njem in pri tistem, ki prebiva v njem. Kdor pa priseže pri nebu, priseže pri Božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem.

Logika učlovečenja je logika tistih, ki razumejo, da sta prostor in čas, torej konkretne situacije, v katerih živimo, priložnost, ki nam je dana za resnično češčenje Boga.

Katero od teh kritik Jezus namenja meni? Gospod, dobro je, da kdaj povzdigneš glas in me ošteješ z Gorje ti…, gorje vam … Skupaj s teboj sedaj gledam svoje življenje in se ti ne bojim priznati, da sem kdaj tudi jaz hinavec in slepi vodnik. V hvaležnosti, da mi to odkrivaš, se prepuščam tvojemu usmiljenju in ozdravljajočemu pogledu. Pomagaj mi, da bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: impro-Fd s. Klara Jarc

Iz svetega evangelija po Luku

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1, 39-54)

Ne prezrimo, kako poln veselja je prebrani odlomek. Če se postavimo v vlogo svetopisemskih žena, o katerih smo brali, v vlogo Elizabete in Marije, se zavemo, da niti ne more biti drugače. Izraelsko ljudstvo je stoletja pričakovalo Odrešenika. Sedaj pa sta prejeli razodetje, da bosta prav onidve priči tega velikega dogodka. Preprosti ženi, a izbrani, da bosta gledali velike reči.

Kaj pa mi? Imamo razlog za veselje? Se odrešenje tiče tudi nas? Morda si ne upamo reči, da ne, saj smo vendar verni, a prav tako morda v srcu čutimo, da se nas to dotika v manjši meri kot Marijo in Elizabeto. V resnici pa ni tako.  Ko je neka žena blagorovala Odrešenikovo mater in dojiljo je Jezus misel dopolni tako: “Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.”

Prisluhnimo še enkrat prvemu delu evangeljskega odlomka in bodimo pozorni na izraze veselja. Ob poslušanju se učimo ob njunem zgledu, da bi tudi mi znali v svoji notranjosti odkriti razloge za veselje v Svetem Duhu, saj je tudi nam oznanjena Božja Beseda, ki jo sprejemamo v svoje življenje.

Elizabeta nas je spomnila na to, kaj nam odpira srce za Gospoda, ki vstopa in s seboj prinaša radost in veselje do življenja: vera in predanost Gospodu.
Sedaj Gospoda prosimo za vero in da bi bila naša srca odprto Zanj. On nas lahko napolni s Svetim Duhom. Prosimo in ne nehajmo prositi, da On sam omehča naša srca.

Ob srečanju z Elizabeto je Marija zapela hvalnico Gospodu. Ne pozabimo na hvaležnost, ki odpira srce za Boga. V svojih mislih sestavimo moltev-hvalnico, v kateri po Marijinem vzoru slavimo Gospoda za Njegova velika dela.

Marija je bila vedno naravnana na Boga. Praznik Vnebovzete želi to še posebej poudariti. Priporočimo se ji, da nam pomaga k Bogu dvigati vse naše živeljenje. Priporočimo ji vse, kar ta hip nosimo v srcu: od svojih skrbi do tistega, česar se veselimo. Od uspehov do polomij življenja. Od nam dragih ljudi do tistih, ki so nam v breme … Vse ji izročimo s prošnjo, da nam s svojim zgledom pomaga živeti tako, da nas bo vse dvigalo k Bogu.

Kraljica Vnebovzeta, prosi za nas in nam pomagaj živeti življenje tako, da bo v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Ko so bili učenci z Jezusom v Galileji, jim je rekel: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke, umorili ga bodo in tretji dan bo vstal.« In zelo so se užalostili. Ko so prišli v Kafarnaum, so k Petru pristopili tisti, ki so pobirali davek dveh drahem, in so rekli: »Ali vaš učenik ne plačuje davka dveh drahem?« Odgovoril je: »Da!« Ko je pa vstopil v hišo, ga je Jezus prehitel z vprašanjem: »Simon, kaj se ti zdi, od koga jemljejo zemeljski kralji carino ali davek: od svojih sinov ali od tujcev?« Ker je ta odgovoril: »Od tujcev,« mu je Jezus rekel: »Torej so sinovi prosti. Da jih pa ne pohujšamo, pojdi k morju in vrzi trnek, in prvo ribo, ki se ujame, vzemi, ji odpri usta in boš našel novec statér; tega vzemi in jim ga daj zame in zase.«

Ob premišljevanju današnjega odlomka mi v ospredje prihajajo besede tujec, sin in pobiralec davka. Naša trgovska in preračunljiva miselnost namreč včasih težko sprejema logiko zastonjskosti Božje ljubezni. Boga pogosto zamenjujemo za tistega pobiralca davka, s katerim je dobro imeti čiste račune, sicer …

Toda kdo je zame nebeški Oče? Sem v odnosu do njega kakor tujec ali kot sin, kot hči?

Imam občutek, da z menoj ravna krivično, da me ne jemlje resno?

Bolj zaupam v to, da si moram njegovo naklonjenost pridobiti z držo pravičnosti ali preprosto sprejemam dragocenost tega, da sem ljubljeni Božji otrok, za katerega Oče ve, kaj potrebuje.

Plačati davek tega sveta. Komu ga plačujem in kakšen je ta davek, ki ga plačujem?

V komentarju danega svetopisemskega odlomka beremo, da je v Jezusovem času vsak Izraelec, ki je izpolnil 20. leto, moral plačevati za potrebe jeruzalemskega templja po dve drahmi na leto. Jezus ga je takrat plačal zase in za Petra. Toda resnični davek, je poravnav tudi zame in zate, ko je za vsakega od nas na križu daroval samega sebe, da bi iz greha prešli v življenje, iz sužnosti v svobodo, od tujca k sinu.

Prosimo za dar notranje svobode, da bi vsak dan znova zajemali iz studenca Žive vode kot dediči življenja in ne smrti. Kot tisti, ki nam, neglede na okoliščine, resničnega dostojanstva nihče ne more vzeti, saj smo po Kristusu in v Kristusu tudi mi sinovi in hčere enega Očeta.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: impro-aC, s. Klara Jarc

Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.

Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

Najprej si predstavljajmo Jezusa, ki se zaradi Janezove smrti z bolečino v srcu umakne v čolnu. Kaj slišimo, kaj vidimo? Poskušajmo začutiti njegovo hrepenenje po pogovoru z Očetom v samotnem kraju. 

Še enkrat prisluhnemo prvemu delu tega odlomka: Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase.

Jezus žaluje, umakne se v molitev, in se iz molitve vrne k ljudem, ki ga potrebujejo.

Učencem da vedeti, da jih potrebuje, čeprav najprej ne vedo kako naj mu pomagajo. Nemoč. Potem samo delajo, kar jim naroča. Jezusovo sočutje je tisto, ki premaga strahove in občutke nemoči. Ljudem bo pomagal, to je njegovo poslanstvo, in posledično poslanstvo učencev. Njegova pomoč je zmeraj tako obilna, da presega osnovne potrebe. Ljudje niso zmogli vsega pojesti. Kar je ostalo, so lahko odnesli domov.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba:

Impro-aC, s. Klara Jarc

Talking people

Waves and tears

Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Dejala sta mu: »Moreva.« Rekel jima je: »Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« Ko je drugih deset to slišalo, so se razjezili nad bratoma. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Žena, ki bo v nadaljevanju deležna kritike zaradi svoje geste, vendarle razmišlja tako, kot razmišlja mati. To stori iz ljubezni, čeprav se motijo tako ona kot njena sinova. »Ne vesta, kaj prosita«, pravi Jezus. Pogosto pozabljamo, da je Jezusova pot pot križa. Ko smo z Jezusom na poti, smo vedno na poti križa. Njegova pot ni pot slave! Je pot ponižanja, zasramovanja, izničenja, sestopanja, služenja… »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Pogosto se nam zdi, da smo dosegli cilj, ko dosežemo nek položaj v Cerkvi. Mislimo, da smo takrat Jezusu blizu. Ne gre samo za skušnjavo duhovnikov ali redovnikov, tudi laiki lahko padejo vanjo: ko nekdo postane zborovodja cerkvenega pevskega zbora, ko mu je zaupanja skrb za krašenje župnijske cerkve ali ker je uspešen animator na oratorijih … Naša vrednost pa ni v položaju, ki ga zasedam. Cilj ni uspeh, kot ga vidi svet. Naš cilj je nenehno spreobračanje.

Zadnje mesto pomeni, da vse v svojem življenju pojmujemo kot služenje in ne kot moč ali oblast. Naša misel naj gre v smer kaj narediti za drugega in ne kako drugega uporabiti. Kdor hoče biti prvi, se bo odrekel svojemu prvemu mestu in takrat bo res prvi.

Jezus, križ me spremlja tudi v tem tednu. Če se mu upiram, me premaguje. Če ga sprejmem in nosim s teboj, postane lahek. V tednu, ki je pred menoj, se želim odpovedati svojim težnjam in prepoznavati tvojo navzočnost tudi v težavah, v stvareh, ki se mi upirajo, v vsakdanu.

Gospod, hvala, ker si z menoj. Naj me razne ambicije ne oddaljijo od tebe. Naj se ti pustim najti v tem trenutku. Pomagaj mi, da bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

Iz svetega evangelija po Mateju

Tedaj so Jezusa ogovorili nekateri izmed pismoukov in farizejev in so rekli: »Učenik, radi bi videli znamenje od tebe.« Odvrnil jim je: »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; spokorili so se namreč na Jonovo pridigo, in glejte, več kot Jona je tukaj! Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; prišla je namreč s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več kot Salomon je tukaj!«

Že nekaj dni ob branju 12. poglavja Matejevega evangelija spremljamo, kako narašča napetost med Jezusom na eni strani in farizeji ter pismouki na drugi. Mnogo znamenj je že storil, pa ga niso prepoznali. Namesto usmiljenja in dobrote so videli kršitev sobote. Namesto delovanja Boga je bil po njihovem prepričanju na delu Belcebub, hudič. Bili smo tudi priča temu, kako so skrivaj sklenili Jezusa umoriti.
Danes pa ti možje odkrito pristopijo k njemu in mu izrazijo nezaupanje. “Učitelj, radi bi videli znamenje od tebe.” To nezaupanje izvira iz njihovih zakrknjenih src.
Prosim Gospoda, da odstrani iz mojega srca zakrknjenost.
Gospod, ne daj, da bi te gledal, pa ne videl. Ne daj, da bi vedno hotel videti več ali nekaj drugega.

Jezus, farizeji in pismouki so zahtevali znamenje od tebe, spregledali pa so, da si znamenje ti sam. Ti si Emanuel, Bog z nami, ki si prišel, da razodeneš bližino Očeta.
Kaj pa jaz iščem? Boga, ki nam bo nekaj dal, od katerega bomo imeli neko korist? Ali iščem Boga, ki je moj Oče? Kaj si zares želim?
Premislim, kakšna so moja iskanja in najgloblja hrepenenja. Prebujam željo po srečanju z Očetom, ki edini lahko poteši moja najgloblja hrepenenja. Prebujam željo po tem da bi ga sprejel kot svojega sopotnika in spremljevalca.

»Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona.” pravi Jezus. Te besede na prvi pogled zvenijo grobo in kot zavrnitev. A razmislimo, kaj pomeni Jonovo znamenje? Komu je dano? Kdo bi ga lahko razumel?

Jezus farizeje spomni na Ninivljane, ki so se spreobrnili po Jonovi pridigi. Njegova pridiga se je glasila: “Še 40 dni in Ninive bodo pokončane!” Je mogoče, da bi vse mesto ganile njegove besede? Kako da jih niso vzeli le kot floskule ali hladen moralizem? Ne dvomim, da so bili pred njim v Ninivah že drugi preroki ali modri možje, ki so prihajali s podobnim oznanilom kakor Jona. Nemogoče je, da bi jih, grešni kot so bili, prepričale njegove besede same na sebi. Kaj je torej v resnici prepričalo Ninivljane? Jona je postal prepričljiv po svojem  čudežnem preživetju v trebuhu velike ribe. S tem mogočnim čudežem je dobil svojo avtoriteto.

Tudi Jezus ni bil edini učenjak svojega časa. O tem beremo v Apostolskih delih v Gamalielovih besedah. Ni bilo vsem samoumevno slediti njegovim besedam, četudi so se jim zdele dobre. Nekateri so potrebovali nekaj več. Jezus je vedel, da tako znamenje pride. Jona je bil v trebuhu ribe tri dni in tri noči. Jezusa pa bodo razodele velikonočne skrivnosti, skrivnosti svetega tridnevja, Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Te nas prepričajo v njegov nauk, če ta sam po sebi ne ogreje našega srca.

Jonovo znamenje je torej znamenje za zakrknjena srca, za tiste niso mogli verovati zgolj besedam. Jonovo znamenje je izraz velikega Božjega usmiljenja. Jezus je vedel, da bodo velikonočne skrivnosti mnogim pomagale odpreti svoja srca zanj.
Zahvalim se za vero, ki mi je dana in prosim, da bi jo vedno ohranjal in poglabljal. Na tem mestu prosim za tiste, ki ne verujejo. Gospod, pošlji jim Svetega Duha, da te prepoznajo po skrivnostih velike noči.

Iz svetega evangelija po Janezu

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik.  Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu.  Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.  Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.  Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.  V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«

»Ostanite v meni in jaz v vas!«

Jezus nas tudi danes vabi, da bi ostajali v Njem. Da bi zajemali iz studenca, ki ne usahne in bili zakoreninjeni v Ljubezni, ki ne mine. Svetopisemski odlomek nam spregovori o Očetu, ki skrbi za svoj vinograd, za trto, za mladike, za obrezovanje, ki daje dober sad.

Spomnim se, kako sem v času neke preizkušnje opazovala vinsko trto, ki so jo takrat pravkar obrezali. Na prvi pogled se človeku zdi nemogoče, da bi se tako močno obrezana trta lahko obrasla in obrodila sad. In vendar ga. Dobro je spominjati se te podobe iz narave, ohranjati zaupanje in hoditi v veri. Dovoliti Očetu, da z obrezovanjem prečisti naša srca, ki se tolikokrat želijo nasloniti na lastne moči, ideje, znanja, na človeka, na strukture, na gotovosti našega vsakdana.

Hvala ti, Gospod, ker nas nežno, a vztrajno vabiš, da ba bi ostajali v Tebi. Vabiš, da se ne prestrašimo naših omejenosti in resničnosti stavka, ki pravi, da brez tebe ne moremo ničesar storiti. Učiš nas, naše uboštvo polagati v tvoje roke. Ne z zamorjenostjo in žalostjo, temveč z veseljem in hvaležnostjo, da smo kot mladike del tvojega telesa. Ti ki si resnična vinska trta, nam podarjaš sok življenja in daješ okus našim dejanjem. Našo nerodovitnost spreminjaš v rodovitnost, v lepoto, v tisti obilen sad, ki ga obljubljaš vsem, ki bodo ostali v tebi. Hvala ti, Jezus, za ta dar!

V tišini sedaj vsak zase poglejmo, na koga je pripeto moje življenje, moja mladika. Česa se oklepam? Kakšen okus in vonj ima moj odnos do ljudi, s katerimi se srečujem? Kje zajemam, ko se podarjam svoji družini? Kaj morda potrebuje obrezovanja?

Svoje življenje nato položim v Njegove roke, v roke vinogradnika, Očeta, ki si želi polnosti mojega življenja. Prosim ga za dar zaupanja, predanosti, za dar ostajanja v ljubezni Njegovega Sina.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Always With Me, Always With You (Main)

Ko je Jezus govoril, glej, pristopi neki načelnik, pade predenj in pravi: »Moja hči je pravkar umrla. Toda pridi, položi roko nanjo in bo živela.« Jezus vstane ter gre z njim in učenci ga spremljajo.

In glej, žena, ki je na krvotoku trpela dvanajst let, je pristopila od zadaj in se dotaknila roba njegove obleke. Mislila si je namreč: »Ako se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela.« Jezus se obrne, jo pogleda in reče: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je ozdravila.« In žena je bila zdrava od tiste ure.

Ko je tedaj Jezus prišel v načelnikovo hišo in videl piskače in razburjeno množico, je rekel: »Umaknite se, deklica namreč ni umrla, ampak spi.« Pa so se mu posmehovati. Ko pa je bila množica odpravljena, je vstopil, deklico prijel za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsej tisti deželi.

Kakšen glas je šel “po vsej tisti deželi”? So se ljudje čudili, so se zgražali, so se veselili? Kaj prebudijo ta Jezusova dejanja v našem srcu?

Ozdravljati bolne, obujati mrtve – najprej res lahko pomislimo na incident. Incident je lahko “nepričakovan, neprijeten dogodek, ki prekine normalen potek kakega dejanja, dela” ali “prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju, izgred”. Jezus je s svojim ozdravljenji in drugimi čudeži samo oznanjal nebeško kraljestvo, a sodobniki bi ga lahko mirno označili za izgrednika. Nekaj je zmotil, nekaj delal drugače, želel je, da bi ljudje živeli v pravem pomenu besede.

Za ženo sklepamo, da je imela težave z menstruacijo, in je zaradi tega veljala za nečisto. ni mogla v tempelj, ni se mogla poročiti, nihče se je ni smel dotakniti.  Jezus ji vrne zdravje, ne samo zdravje – življenje.

In načelnikova hčerka? Njena smrt pusti njo in starše brez življenja. Vemo, da največ bolečine prinese prav otrokova smrt. Sprašujemo se zakaj ni mogel dlje živeti? Zakaj tako hitro? Zakaj, zakaj, zakaj …

Pomembno je, da Jezus podari ženi, deklici in njunim bližnjim življenje. Še pred tem, ko sam premaga smrt, premaguje smrt pri drugih.

Premišljujmo kje mi v svojem življenju okušamo smrt. Imamo izkušnje bolezni in ozdravljenja? Predvsem pa se zazrimo v svoje srce in poglejmo kako močna je naša vera v Jezusa Kristusa, ki daje življenju prednost pred smrtjo. Kje si želimo biti bolj živi, bolj odrešeni?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Waves gentle med cu lake water

Epic Heart

Ko je Jezus videl okrog sebe mnogo ljudstva, je velel oditi na drugo stran jezera. In pristopil je neki pismouk ter mu rekel: »Učenik, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda. Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekdo drug izmed njegovih učencev mu je rekel: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus mu je pa rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.«

»Učenik, za teboj bom hodil, kamorkoli pojdeš.«
Gospod, prosim te za navdušenje, kakršno je imel pismouk, ki je pristopil k Tebi. V  začetku tega premišljevanja prebudi v meni hvaležnost za življenje in za poslanstvo, ki mi je dodeljeno.
V nekaj trenutkih premislim, kam vse me je v življenju Gospod že povabil in se mu zahvalim za to.

Zdaj se ozrem na pot življenja, ki je še pred menoj. Na njej me čaka poslanstvo, ki ga morda že slutim ali pa mi je še povsem skrito. Kakorkoli. Vem, da zanj drži, kar praviš: prišle bodo situacije, ko bomo kakor Ti brez mesta za počitek telesa in duha, brez pravega miru. A taka je pot s teboj, to je pot tvojega učenca.
Zato sedaj v molitvi Gospodu izročam vse, kar še prihaja, znano in neznano, in ga prosim za zvestobo v trenutkih suše in nemira.

»Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.«
Jezus v tem primeru gotovo ni govoril proti delom usmiljenja, kot sta skrb za umirajoče in pokopavanje mrtvih. Jezus se je ozrl v srčiko učenčevega vprašanja in v globino srca svojega učenca in njegovega očeta. Nekaj mrtvega je moralo biti v očetu, kar je branilo sinu, da bi svobodno hodil za Jezusom, za Njim, ki je Življenje samo.
Pogledam svoje življenje. Kaj je v njem mrtvega, brez življenjskega soka, nerodovitna mladika, ki le izčrpava trto. Je to morda kakšna moja navada? V prazno porabljen čas? Prazno brskanje med novicami po spletu?  Skrb, ki jo z nikomer ne podelim? Pogovor, s katerim odlašam? Kaj mi jemlje moči pri poslanstvu, za katerega sem poklican? Morda sem navezan na nerodovitne rutine preteklosti in zato niti zares ne prisluhnem glasu Duha, ki vabi na drugo žitno polje, tja, kjer prekipeva življenje ?
Prosim Svetega Duha, da prebudi v meni prava hrepenenja in me spodbudi k temu, da bi se ne oklepal mrtvih del.

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc