Danijelova molitev, ob kateri bomo molili, je iz drugega dela knjige preroka Danijela. V prvem delu spoznamo Danijela in njegove tovariše, ki ostanejo zvesti Judje v času kralja Nebukadnezarja. Ta je želel prisiliti Jude, da bi se odrekli postavi. Vse to naj bi se dogajalo okrog leta 606 pred Kristusom.

Danijelova molitev sklene tretje videnje v času perzijskega kralja Kira, ko razlaga kaj pomeni v platno oblečen mož.

Prosim te, Gospod, veliki in strašni Bog, ki hraniš zavezo in naklonjenost tem, ki te ljubijo in spolnjujejo tvoje zapovedi! Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili, upirali smo se; odstopili smo od tvojih zapovedi in pravic. Nismo poslušali tvojih služabnikov, prerokov, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, našim očetom in vsemu ljudstvu dežele.

Tebi, Gospod, gre pravica, naše obličje pa obliva danes rdečica sramu, in sicer Judove može, prebivalce Jeruzalema in vse Izraelce, ki so blizu in daleč po vseh deželah, kamor si jih razkropil zaradi nezvestobe, ki so jo zakrivili zoper tebe. O Gospod, rdečica sramu mora oblivati obličja nam, našim kraljem, knezom in očetom, ki smo grešili zoper tebe. A pri Gospodu, našem Bogu, je usmiljenje in odpuščanje, dasi smo se mu uprli. Nismo poslušali glasú Gospoda, svojega Boga, da bi se ravnali po njegovih postavah, ki nam jih je dal po svojih služabnikih, prerokih.

Danijel pove, da so grešili, ravnali krivično, da so se upirali, ravnali brezbožno, niso poslušali prerokov.

Za kaj prosimo Gospoda mi, potem ko se razkrije resnica o našem odnosu do Boga?

Čutimo sram, ker smo se uprli? Nas obliva rdečica sramu? In v vsem se razodeva usmiljenje in odpuščanje.

Ob sklepu tega premišljevanja Božje besede se zazremo vase in poimenujemo svoje občutke in misli.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Ambient and Soothing Piano Chill Out Music in D-Major for Relaxation

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Marku.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svoje slave. Zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor loči pastir ovce od kozlov; in postavil bo ovce na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹

Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnika in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ In kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmlajših bratov, ste meni storili.‹

Takrat poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Zakaj lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popotnik sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹

Tedaj mu bodo odgovorili tudi ti: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnika ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili kateremu izmed teh najmlajših, tudi meni niste storili.‹ In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje.

Misel na smrt v nas prebuja strah, saj ne vemo, kaj nas na koncu čaka. Jezus pa nam v današnjem evangeljskem odlomku jasno pove, s čim moramo računati.

»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.«
Blagoslov pomeni zavedati se, da poleg mene obstaja tudi moj bližnji; ne obstajam samo jaz sam. Ko se tega zavem, sem osvobojen oddaljenosti – tega pekla, ki je egoizem.

Blagoslovljeni bomo, ker smo verjeli v dobro, tudi ko ga nismo videli. Nismo se zavedali,  da je bil vsak, ki smo ga hranili, napajali, sprejemali, oblekli, obiskali – v kakršnikoli revščini, krivici, bolečini ali v grehu – Bog sam.
Gospod, prosimo te, pomagaj nam, da te bomo mogli videti v bližnjih, še posebej trpečih.

Jezus opiše pekel z besedami: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom!
Oddaljenost, prekletstvo in ogenj niso nič drugega kot izguba tistega, zaradi česar je vredno živeti: to je moj bližnji, in ne moj egoizem.

Jezus želi, da hodimo po varni poti, ki je pot ljubezni. Ta je varna je tudi takrat, ko Boga ne prepoznamo.
Tako blagoslovljeni kot prekleti bomo začudeni vprašali Gospoda: »Kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi?
Kako blagodejen pa je njegov odgovor prvim: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

Knjiga razodetja pravi: »gledali bodo njegovo obličje … In noči ne bo več in ne bodo potrebovali luči svetilke in ne sončne luči; zakaj Gospod Bog jih bo razsvetljeval …« V tej luči bomo gledali Boga, kakršen je, in videli tudi sebe, kakršni smo v resnici. Gledati Boga pomeni, da bomo v celoti razumeli sebe, svojo zgodovino, svoje bližnje – vse bomo ponovno imeli – vendar na drugačen, popoln način.
Razmišljajo sedaj o tem, da b

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Marku.

Ko je šel Jezus z gore in je prihajal k učencem, je videl okrog njih veliko množico in pismouke, ki so se z njimi prepirali. Vsa množica je ostrmela, ko ga je zagledala, tekli so mu naproti in ga pozdravljali. Vprašal jih je: »Kaj se prepirate z njimi?« Odgovoril mu je nekdo iz množice: »Učenik, pripeljal sem tebi svojega sina, ki ima nemega duha. Koder koli ga napade, ga vrže; peni se, z zobmi škriplje in odreveni. Rekel sem tvojim učencem, da bi ga izgnali, pa ga niso mogli.«
On pa jim je odgovoril: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal? Privedite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je dečka takoj stresel; deček je padel na tla, se valjal in penil. Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa je, odkar se mu to dogaja?« Ta je rekel: »Od otroških let; večkrat ga je vrgel tudi v ogenj in v vodo, da bi ga končal, toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je rekel: »›Če moreš‹? Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.« Takoj je dečkov oče vzkliknil: »Verujem, pomagaj moji neveri!«
Ko je Jezus videl, da množica narašča, je zagrozil hudemu duhu in mu rekel: »Nemi in gluhi duh, jaz ti velim, pojdi iz njega in ne vračaj se več vanj!« Zakričal je, ga silno stresel in odšel. Bil je kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus ga je pa prijel za roko in vzdignil – in vstal je. Ko je pa prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem vpraševali: »Kako da ga mi nismo mogli izgnati?« Povedal jim je: »Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo.«

Brali smo o učencih, množici in pismoukih, ki se prepirajo med seboj. Razpravljajo, pravijo drugi prevodi Svetega pisma. Kakorkoli veliko besed, veliko izrečenega. Čeprav je Jezus učencem dal moč izganjati hude duhove, v tem primeru niso mogli pomagati sinu z nemim duhom. Kljub mnogim besedam ali pa ravno zaradi njih. Med prepiranjem in razpravljanjem pa izmed množice pride na plano jasen glas očeta, ki se v svoji stiski in trpljenju obrne na Jezusa.
Po izrečeni prosnji, pravi Jezus  učencem: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal?” Ob vprašanju, zakaj ga niso mogli izgnati, pa pove: »Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo.«
Jezus je nemoč učencev pripisal neveri oz. pomanjkanju molitve kot pogovora z Bogom v veri.

Jezus, vabiš me, da uredim svojo molitev. Naj ta iz razpravljanja, dopovedovanja, celo prerekanja preide v jasno besedo Tebi, Kristusu Odrešeniku. Vabiš me, da ti v veri zaupno izrečem svojo prošnjo. Naj bo konkretna, jasna in naj bo prošnja, ki kliče po odrešenju od zla.
Jezus, ta trenutek ti v tišini srca izrekam svojo prošnjo. Pošlji Svetega Duha, da mi jo pomaga prav oblikovati in ti jo predati z jasnimi besedami.

“Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.” “Verujem, pomagaj moji neveri!”
Oče je izrazil iskreno molitev. Kristusa je poklical na pomoč tja, kjer ga je potreboval. Vse nam je mogoče, če verujemo. Kristusu pa je mogoče nam dati vero.
Jezus, daj pomoč moji neveri. Pred teboj sem, ker verujem. In tu sem, ker ne verujem, ker se ti ne izročam povsem, ker mi v vsakdanjem življenju, v konkretnih situacijah zmanjka vere. Namesto, da bi za svet molil, z njim razpravljam. In namesto da bi ti v molitvi izrekal prošnje, s teboj razpravljam in se prepiram. Zato ta hip tudi sam pravim: “Verujem, pomagaj moji neveri.” Ob tem sem hvaležen za vero, zaradi katere sem tu pred teboj. In ob tem iskreno prosim, da moji neveri pomagaš, da postane konretna in rodovitna.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc